Ključne besede: obnova narave, uredba, sredstva

Uredba o obnovi narave uvaja niz priporočil, namenjenih obnovi degradiranih ekosistemov v Evropi. Med drugim predvideva, da bodo članice do leta 2030 sprejele ukrepe za rehabilitacijo vsaj 30 odstotkov kopenskih, obalnih, sladkovodnih in morskih habitatov, ki trenutno niso v dobrem stanju. Poleg tega bodo morale vzpostaviti ukrepe za obnovo vsaj 60 odstotkov vsake od habitatnih skupin do leta 2040 in vsaj 90 odstotkov do leta 2050.

Glede kmetijskih ekosistemov od članic zahteva, da sprejmejo ukrepe, s katerimi bodo izboljševale stanje vsaj pri dveh od treh kazalnikov, to so indeks travniških metuljev, zaloga organskega ogljika v mineralnih tleh njivskih površin in delež kmetijskih površin z visokoraznovrstnimi značilnostmi pokrajine. Države članice bodo morale na osnovi Uredbe pripraviti načrte za obnovo narave in doseganje teh ciljev na nacionalni ravni. 

Največja skupina evropskih kmetov, Copa-Cogeca, kjer se združujejo kmetijske zadruge in druge organizacije, pravi, da je naklonjena obnovi narave, ampak obžaluje, da je bila uredba sprejeta s pomanjkljivostmi. Ena ključnih težav, ki jo izpostavljajo, je vprašanje financiranja pri izvajanju uredbe. Kmetje bodo namreč potrebovali kratkoročno finančno podporo za izvajanje sprememb, prilagoditev in omejitev, ki jih predvideva uredba.

Mnenju Cope Cogecee se pridružuje tudi KGZS. Uredbo oz. načrt za obnovo narave po državah je treba dopolniti z rešitvami, ki bodo zaščitile pravice kmetov. Za vse omejitve, prepovedi in prilagoditve bo potrebno kmetom zagotoviti ustrezna nadomestila. KGZS prav tako poudarja, da v Sloveniji že obstaja vrsta predpisov in območji, ki ščitijo habitate in hkrati predstavljajo izjemno velike omejitve za opravljanje kmetijske dejavnosti (obseg območja Natura 2000, OOTT, številni krajinski parki…).

Pri sprejemu uredbe gre za precejšen korak nazaj na tem področju, saj je v nasprotju s priporočili Evropske komisije za prihodnost kmetijstva, ki temeljijo na sodelovanju s kmeti in lastniki zemljišč pri ohranjanju narave in jasno zagovarjajo politiko spodbud namesto prepovedi. Obstaja tudi upravičen strah, da bo uredba za kmete in lastnike gozdov prinesla nove administrativne obveznosti spremljanja in poročanja o stanju ohranjenosti površin.