Kljub omejitvam, ki jih naravni dejavniki prinašajo v sodobno pridelavo (strme lege, razdrobljene njive, sušna območja, visoka podtalnica ali njive v nagibih), lahko pridelamo živež vrhunske kakovosti in imamo visoko kakovost življenja na tem prostoru. Naravne danosti nas usmerjajo v ekološko pridelavo tudi na njivah. V članku podajamo tudi nekaj konkretnih agrotehničnih ukrepov prilagoditve pridelave žit - pšenice, njenih prednic in ječmena ter soje  na podnebne spremembe.

Ekološka pridelava na njivah se povečuje dokaj počasi, kar je opaziti tako po obsegu tržnih poljščin kot vrtnin.  Njive obsegajo 9,5 % vseh kmetijskih zemljišč, vključenih v ekološko kontrolo, vendar je velik delež njiv namenjen pridelavi krme za živali ali je zasejan z deteljo, travnimi mešanicami ipd. Obseg njiv, na katerih se dejansko prideluje hrana za ljudi, oziroma za trg je zelo majhen (ANEK). V strukturi rabe je delež ekoloških njiv v primerjavi z vsemi njivami najnižji, le 3%, medtem ko je večji delež ekoloških vrtnin (6 %), vinogradov je 5 %, travinja 15 % ter sadovnjakov in oljčnikov že 20% (Statistični urad RS, 2019).

Prilagajanje podnebnim spremembam v kmetijstvu mora kratkoročno in dolgoročno temeljiti  na rešitvah, ki omogočajo trajnostno konkurenčno kmetovanje, ki bo zagotovilo optimalno stopnjo samooskrbe prebivalstva, upoštevajoč prehranska priporočila. To vključuje tudi dolgoročno načrtovanje in gradnjo namakalnih sistemov z ustreznim zagotavljanjem novih vodnih virov in gospodarno rezervacijo obstoječih. Prednostno bi kazalo nameniti pozornost prilagoditvam, ki prispevajo k blaženju podnebnih sprememb, torej zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov iz kmetijstva ter povečanju vezave CO₂ v tleh in biomasi. Raziskave podnebnim spremembam prilagojene rastlinske pridelave gredo v smeri prilagajanja obstoječih pridelovalnih tehnologij, ki uvajajo pridelave pri nas še ne razširjenih, a morda uporabnih rastlin, žlahtnjenje za sušo odpornejših rastlin, bolj točne napovedi bolezni in škodljivcev ter uporabo fito-farmacevtskih sredstev (FFS) v spremenjenih podnebnih razmerah.  Prednost pri prilagajanju naj imajo ukrepi, ki bi preprečili nepovratno škodo. Pridelovalni sistemi na njivah se med seboj precej razlikujejo, kljub temu pa se pričakuje izvajanje ukrepov, ki hkrati prispevajo k blaženju posledic podnebnih sprememb in k prilagajanju nanje. V nadaljevanju izpostavljamo izvajanje gnojenja poljščinam in vrtninam, še posebej z dušikom, ustreznejšo obdelavo tal v okviru ohranitvenega kmetovanja

Gnojenje poljščinam, še posebej z dušikom

V rastlinski pridelavi stremimo k doslednemu upoštevanju dobre kmetijske prakse pri gnojenju. Slednja zajema: preprečevanje izpiranja hranil in povečevanje humusa ter mikroorganizmov ter boljšemu izkoriščanju dušikovih spojin iz tal. Pomemben je tudi zajem ogljikovega dioksida, ki se sprošča z mineralizacijo v tleh in je posledica večje skrbi za razvit rastlinski pokrov na njivah preko celega leta. Pogled na njive v zimskem času nam je še prepogosto kazal gola, razorana tla, kar je povzročilo kvarjenje njihove godnosti. To povzroča pogosto močnejše deževje jeseni in pozimi z izpiranjem ali močnejši veter. Med ukrepe, ki preprečujejo take škode, sodi zmanjšanje obdelave tal ob hkratnbem izboljšanem kolobarjenju, ki vključuje poleg pridelave glavnih kultur tudi ustrezne dosevke, s katerimi so tla pokrita še posebej preko zime. 

Za izboljšano prakso gnojenja je predpogoj: dobro poznavanje stanja tal, zaloge hranil ter humusa in ostalih parametrov ki kažejo rodovitnost tal.  Dovolj visoka vsebnost humusa je predpogoj za vitalna tla in vpliva na:

•       varstvo voda, vezavo in preprečevanje izpiranja hranil, FFS in drugih onesnaževal …,

•       varstvo  tal, izboljšanje strukture tal, zmanjšanje erozije tal, povečanje samoočiščevalne sposobnosti tal,

•       konkurenčnost, povečanje rodovitnosti tal, manjše potrebe po namakanju, gnojenju, deloma tudi varstvu rastlin, stabilnejše pridelke …,

•       prilagajanje podnebnim spremembam in prispevek  k zmanjšanju le-teh, povečanje vodno-zadrževalnih sposobnosti in rodovitnosti tal,  ponor ogljika, …

Poleg skrbi za dvig ali ohranjanje organske snovi in humusa v tleh, se na področju izboljšanja izvajanja dobre kmetijske prakse pri gnojenju načrtuje tudi:

•       bolj nadzorovano uporabo gnojil, s prednostno rabo živinskih gnojil (ŽG),

•       izboljšanje učinkovitosti kroženja dušika na kmetijah preko povečane učinkovitosti rabe dušičnih gnojil, še posebej tekočih živinskih gnojil (TŽG),

•       zmanjšati vnos dušika z gnojili zaradi izboljšanega kolobarja z vključenimi metuljnicami,

•       izboljšati način razvoza TŽG s cisternami z vlečenimi cevmi ali z inkorporacijo TŽG.

Dušik je najbolj  pomembno hranilo za rast in razvoj rastlin, ki mu je smiselno nameniti večjo pozornost. Boljša oskrba rastlin z dušikom, še posebej pšenice, ječmena, koruze, konoplje in drugih, je odločilna za višjo količino in kakovost pridelka. V ta namen priporočamo ugotavljati stanje dušika v rastlinah in tleh s pomočjo hitrih nitratnih testov (N-min) in tako pridobiti informacijo o ustreznem stanju dušika ter na podlagi tega izvesti natančnejše dognojevanje poljščin in vrtnin. Nekateri kmetje (vključeni v KOPOP, VVO I) imajo že bogate izkušnje in so spoznali uporabnost te metode tudi za ugotavljanje gnojilne vrednosti predkultur oz. podorov. Njihove prakse kažejo, da je možno doseči pričakovane količine in kakovost pridelka tudi z ekološkim načinom gnojenja, le z uporabo organskih gnojil ter zadostnim vključevanjem metuljnic v kolobar ob stalni skrbi za povečevanje humusa v tleh. Ta napredek se odraža tudi na meritvah N-min-a, ki so hkrati tudi dokaz  pozitivnih vplivih na okolje, še posebej varstvo voda.

Ustreznejša obdelava tal v okviru ohranitvenega kmetovanja

Eden bolj poznanih primerov in ukrepov prilagajanja tehnologij podnebnim spremembam in varstvu voda na njivah se kaže v smeri izvajanja ohranitvenega kmetovanja (OK) tudi v ekoloških pridelavah. Žal se tudi v ekoloških pridelavah lahko pokažejo podobni problemi kot v konvencionalnih njivskih pridelavah, če se uporablja enaka kmetijska mehanizacija, ki prefino obdela tla, še posebej v jesenskem času.  Ohranitveno kmetovanje temelji na manj intenzivnem načinu obdelave  tal  (ohranitveni obdelavi), celoletni prekritosti tal z rastlinami ali z ostanki rastlin (vsaj 30 % prekritost tal z rastlinskimi ostanki v času setve) in na izboljšanem kolobarjenju, ki zajema vsaj tri različne glavne kulture. Večanje biotske pestrosti tako v tleh kot na površinah in kolobarjenje je nujnost v ekološki pridelavi na njivah. Tu vedno ostaja prostor za izboljšanje kolobarja. Celo nekateri pleveli lahko predstavljajo prispevek k biotski pestrosti. Erozijo  plevelov v žitih je opaziti ne samo pri maku in plavici, obstajajo še bolj pogrešane plevelne vrste, kot sta Adonis aestivalis-poletni zajčji mak in Xeranthemum cylindraceum-smrdljivi suhocvet. V kmetijsko razvitih deželah pa tudi pri nas, se na področju ohranitvenega kmetijstva izvaja vedno več poljskih poskusov, raziskav, prikazov in srečanj, ki govorijo, da je tovrstna pridelava primerna za večino kultur tudi v naših rastnih razmerah.

Prilagoditev pridelave žit: pšenice, njenih prednic in ječmena na podnebne spremembe

Prilagoditev ekološke pridelave žit na podnebne spremembe se kaže tudi na naših kmetijah. Višina in kakovost pridelka je pomemben faktor za ekonomsko uspešnost.  Kljub temu je večja raznolikost v načinih pridelave, intenzivnosti, usmeritev kmetij ter višin zaslužkov na ekoloških kmetijah še bolj izrazita kot pri konvencionalnem kmetovanju. Vsem ekološkim kmetijam pa ostaja skupna skrb za trajnostno varovanje narave, pridelavo hrane vrhunske kakovosti in dobre kakovosti življenja na kmetijah.

Pridelava pšenice, skupaj s piro predstavljajo največji obseg med žiti. Ocenjujemo, da najbolj kritično točko za uspešnejšo pridelavo največkrat še vedno predstavlja kolobar. Možnost za napredek oz.  izboljšanje pridelave pa se  največkrat pokaže v potrebi po vključevanju več ugodilk, še posebej metuljnic. S tem ukrepom najbolj in najhitreje vplivamo na izboljšanje prehrane žit, oz. na količino in kakovost pridelka ter zmanjšanje pojava škodljivih organizmov. 

Pšenica predstavlja v kolobarju pogosto najbolj zahtevno žito, zato jo priporočamo sejati  za lucerno, deteljami ali DTM, saj je potreba po dušiku tu med najvišjimi. Med učinkovite ukrepe  prilagajanja na podnebne spremembe sodi tudi spomladi (v fazi razrasti žit) posejan podsevek detelj ali DTM v žita, kar zboljšuje tla, zmanjšuje zapleveljenost in učinkovito doprinese k povečanju količine krme, saj po žetvi žita pospešeno nudi odkos krme ob hkratnem varovalnem učinku na tla. Med kritične točke pridelave pšenice sodi tudi zadostna oskrba z dušikom med rastjo. Analize kakovosti zrna pšenice pogosto kažejo nižje vsebnosti beljakovin, kljub temu, da sortne lastnosti omogočajo najboljšo krušno kakovost. V takih primerih so vzroki verjetno v pomanjkljivi prehrani pšenice z dušikom, od faze razrasti do formiranja klasa. V ta namen kaže izboljšati tudi dognojevanje z živinskimi gnojili, komposti in tekočimi živinskimi gnojili, predvsem v času prvega in drugega dognojevanja ter razmisliti o uvedbi dognojevanja v začetku klasenja z granuliranimi organskimi gnojili.

Pri tehnološkem vprašanju katera je najbolj primerna sorta pšenice oziroma ječmena za naš način pridelave, smo v zadregi, saj sortni poskusi za ekološko pridelavo pri nas še niso vzpostavljeni. Rešitve zato iščemo v odpornejših sortah iz opisanih priporočenih sort za konvencionalno pridelavo, sortah, ki so uspešne v poskusih z ekološko pridelavo v klimatsko primerljivi tujini ter na podlagi razpoložljivega ekološkega semena in priporočenih sort v tehnoloških navodilih za ekološko pridelavo. Trenutno nam tako poizvedovanje priporoča pšenico sorte aurelius, srednje pozno resnico, ki pa je primerna le za kakovostna in globoka tla. Za izbor primerne sorte ječmena, nam primerjava opisa priporočenih sort in podatkovne zbirke ekoloških semen ponuja sorto lentia, srednje poznega dvovrstnega ječmena. Ugotovimo lahko, da pri obeh vrstah žit, sorti nista več navedeni tehnoloških navodilih iz leta 2016, saj sorte niso več v ponudbi na trgu semen.   Za ekološko pridelavo so običajno v prodaji  le semena kakovostnih sort, ki so sposobne večje akumulacije in prenosa dušika iz listov v zrnje v fazi dozorevanja.  Velikega pomena je tudi njihova odpornost na bolezni in poleganje.  Na splošno velja pri izboru sort načelo, da morajo biti rastline v ekološki pridelavi prilagodljive in sposobne izkoriščati življenjske vire tudi takrat, ko so ti na znižani stopnji. Priporočamo tudi odločitve nekaterih pridelovalcev, ki se odločajo za aktivno ohranjanje biološke pestrosti sort na tradicionalne načine. Avtohtone in tradicionalne sorte so ekosistemsko zelo prilagodljive, kar pa včasih za sodobne sorte ne velja. Glede na priljubljenost avtohtonih in tradicionalnih sort za izboljševanje tržne kakovosti, menimo, da bi žlahtnitelji v bodoče morali nadgrajevati gensko strukturo teh sort, v še večjem obsegu.

V primeru skromnih rastnih razmer ali večjih omejitvenih dejavnikov na njivi se priporoča izbrati skromnejša žita iz vrst prednikov pšenice: večzrne pire, dvozrne  pire (khorasan) ali enozrnice.  Dobili bomo nižje pridelke ter  plevnato zrnje, ki zahteva dodaten postopek luščenja zrnja.  Pridelave takih žit, je kljub temu zanimiva za znane kupce, ki poznajo lastnosti in kakovost teh žit ter so zrnje pripravljene tudi plačati pravično ceno.

Prilagoditev pridelave soje na podnebne spremembe 

Ekološko pridelana soja je na trgu zelo iskana in tudi ekološki kmetje si želijo v večjem obsegu vključevati sojo v kolobarje. S tem namenom predstavljamo nekatera nova spoznanja, ki so bila ugotovljena v okviru projekta EIP Zrnate stročnice - pridelava, predelava in uporaba ter projekta ECOBREED. V okviru obeh projektov so v poskusih dokazali, da se sojo lahko uspešno pridela tudi v okviru ekološke pridelave. Tehnologija ekološke pridelave soje se precej razlikuje od konvencionalne pridelave. Bistvene razlike se začnejo že pri zasnovi čimbolj zgodnje setve, od konca aprila do začetek maja, takoj ko se tla ogrejejo vsaj na 8^oC. Pri izboru sort dajemo največjo prednost zelo zgodnjim in zgodnjim sortam, ki so močno razvejane. V okviru projekta ECOBREED so preskušali sorte: GL Melanie, Ezra, Obelix, Xonia, Lenka, NS Mercury, NS Atlas, Valjeka/Galinase. Na podlagi rezultatov preskušanj sta se v izbor priporočenih sort soje v letu 2021 uvrstili sorti Lenka in NS Mercury, obe zgodnji sorti (00). V ekoloških pridelavah  se poleg zgodnjih priporočajo tudi zelo zgodnje sorte (00-000), da zmanjšamo težave s pleveli in lažje nadaljujemo z ustreznim kolobarjem na njivi. Setev se izvaja izključno na širše medvrstne razdalje (do 70cm), ki so prilagojene okopalnikom, ki jih bomo uporabljali. Imeti moramo  skrbno izdelano strategijo mehanskega zatiranja plevelov, saj slednja predstavlja najbolj kritično točko pridelave soje. Poleg okopalnikov je smiselna tudi večkratna raba česala in po možnostih prstastega okopalnika. Pomembna je inokulacija semena, tudi dodatno inokuliranje semena, kadar nismo prepričani v kakovost že tovarniško nanešenega inokulanta. V poskusih sta dobre rezultate pokazala pripravka Biofix in Nitragin. Gnojenje soje se izvaja v skladu z gnojilnim načrtom, ob temeljnem gnojenju pa se je dobro izkazal manjši odmerek dušika, v višini do 40 kg N/ha.

Mateja Strgulec, KGZS Zavod NM