Foto: Pexels

Ali poznamo vse dileme tako imenovanega "laboratorijskega mesa", ki vse hitreje vstopa v realnost? V Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (KGZS) nasprotujemo uvozu, proizvodnji, oglaševanju in prodaji tovrstne hrane. Tudi zato, ker le-ta dolgoročno uničuje slovensko živinorejo in kmetijstvo, poleg tega je vprašljiva glede vpliva na zdravje ljudi, ima negativne vplive na okolje, in nenazadnje, je sporna tudi z vidika etičnosti.

Ključne besede: laboratorijsko meso, kmetijstvo, živinoreja, etičnost, okoljevarstvo

»Na temo laboratorijskega mesa že kar nekaj časa potekajo intenzivna pogajanja na ravni Evropske komisije, v katera je prek Copa-Cogeca, skupne organizacije kmetov in kmetijskih zadrug Evropske unije, vključena tudi Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije,« razlaga direktor KGZS Janez Pirc. Tako so strokovne službe KGZS sodelovale pri pripravi skupnega dokumenta na temo laboratorijsko proizvedenih beljakovin in druge sintetične hrane. Dokument so med drugim podprli tudi člani Sveta KGZS in v zvezi s tem na Vlado Republike Slovenije poslali zahtevo za zakonsko prepoved uvoza, proizvodnje, oglaševanja in prodaje tovrstnih izdelkov v Republiki Sloveniji, po vzoru drugih držav članic Evropske unije.

Tovrstni izdelki niso in ne morejo biti del kmetijske pridelave/predelave, zato ne smejo biti upravičeni do kakršnihkoli podpor iz naslova skupne kmetijske politike, med drugim zagotavlja tudi evropski komisar za kmetijstvo Janusz Wojciechowski.

Živimo v času, ko je človeštvo prežeto z dvomi o pravilnosti svojega početja, saj nas spremembe v naravi ter podnebju postavljajo pred nove izzive. Tudi v kmetijstvu smo priča izjemnemu razvoju, ki zbuja tako občudovanje kot strah. Nenehne inovacije prav tako segajo na področje tradicionalnih metod pridelave hrane. V zadnjem tednu se je v medijih pojavila novica o vzpostavitvi laboratorija v Ajdovščini, kjer bodo raziskovali možnosti laboratorijske proizvodnje mesa, ki ga lahko pričakujemo v naslednjih letih.

»Govoriti o tako imenovanem "čistem mesu" ali "etičnem mesu" je zavajajoče. Proizvodnja laboratorijskega mesa se začne s postopkom pridobivanja matičnih celic iz mišic živih živali. Pri tem se odvzame mišičnina živim živalim, kar običajno pomeni poseg in bolečino. V nadaljevanju se gojijo matične celice s plodovim telečjim serumom. Ta se pridobi iz krvi še vedno utripajočih src nerojenih telet, ki poginejo, ko serum odstranimo. Za podporno strukturo je nujen kolagen, pridobljen iz kosti govedi in prašičev. Uporabljajo se hormoni in njim podobne substance, ki spodbujajo razmnoževanje in rast celic. Evropska zakonodaja jih strogo prepoveduje,« navaja vodja službe za rejo neprežvekovalcev in varno hrano na KGZS Gabrijela Salobir.

Dvomljive so tudi okoljske koristi, saj gre za energetsko intenziven proces, ki zahteva bistveno več energije kot vzreja mesa. Domnevno pozitiven vpliv na okolje je trenutno le hipotetičen in temelji zgolj na predvidevanjih. Prav tako so neznanka dolgoročni učinki na zdravje, okolje, družbo in gospodarstvo.

Na ravni Evropske unije trenutno živinoreja predstavlja 45 % celotne kmetijske dejavnosti. Zaposluje 4 milijone ljudi, posredno podpira delo 30 milijonom ljudi in prinaša gospodarske, kulturne in socialne koristi podeželja. Hrana je kulturno in družbeno pomemben vidik človekovega življenja z antropološkimi, etičnimi, ekonomskimi in političnimi posledicami. S porabo laboratorijskih beljakovin bi dolgoročno vse to ogrozili.

Na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije gledamo na novodobne izzive večplastno: imamo 338.000 ha kmetijskih površin samo na območjih z omejenimi dejavniki (OMD), ki jih obdeluje 45.000 kmetij, od tega 10.000 mladih kmetij. Pomeni, da je govedoreja in paša živali ključna dejavnost, ne le za obstoj in preživetje družin, ampak tudi za ohranjanje kulturne krajine teh območij. Ker v slovenskem prostoru navedene površine predstavljajo kar tri četrtine vseh kmetijskih površin, bi vstop proteinskih proizvodov iz laboratorijsko-industrijskih tehničnih obratov v verige s hrano, pomenil izgubo  velikega dela značilne slovenske krajine in velikega dela dejavnosti v povezavi s turizmom.

Morda je kljub vsemu na vse skupaj treba gledati v luči napredka, če bodo nekoč novosti sprejete z etičnega in praktičnega vidika. Kot pri vsaki spremembi, bo ključnega pomena ravnotežje med novimi tehnologijami in ohranjanjem tradicionalnih metod, ki so se razvijale stoletja. A treba se je zavedati, da spreminjati kmetijsko panogo ni enostavno, oživljanje preteklih praks pa izjemno zahtevno.