Z ustreznimi vlaganji bo kmetijstvo še naprej skrbelo za ohranjanje narave in obdelanost podeželja

Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije podpira prizadevanja držav in družbe nasploh za zaščito narave, zato pri svoji dejavnosti veliko pozornost namenja prav ukrepom, ki spodbujajo prilagajanje kmetijstva vse ostrejšim zahtevam za povečanje dobrobiti živali in ohranjanju naravnega okolja. Pri tem pa je treba opozoriti, da je slovensko kmetijstvo zaradi geografskih in podnebnih razmer, lastniške strukture in velikosti (majhnosti) površin posebno. Skoraj 40 odstotkov slovenskega ozemlja obsegajo območja Natura 2000, kar je največ med državami Evropske unije. Poleg tega se je po podatkih Agencije RS za okolje poraba fitofarmacevtskih sredstev (FFS) v Sloveniji v zadnjih osemindvajsetih letih več kot prepolovila, in sicer z 2.031 ton v letu 1992 na 942 ton v letu 2019.

Da kmetijstvo ni ključni dejavnik pri vplivu na podnebne razmere, so pokazale lanske posledice zaprtja celotne družbe zaradi izbruha koronavirusa, ko sta v svetovnih razmerah za kratek čas obstala celotni promet in delno industrija. Čeprav je v tem času kmetijstvo bolj ali manj nemoteno delovalo, so se podnebne razmere zelo hitro izboljševale. S tem se je pokazalo, da v praksi kmetijstvo le nima takšnega vpliva na podnebje, kot želijo to nekateri pretirano poudariti.

Na drugi strani pa je kmetijstvo samo eno od večjih žrtev podnebnih sprememb, saj so vse pogostejše vremenske ujme (toče, vetrolomi, žledolomi, pozebe in suše), ki čedalje bolj otežujejo kmetovanje. Zato si kmetje še toliko bolj prizadevajo za ohranitev narave.

Družba pričakuje, da poleg pridelave hrane kmetje izvajajo tudi ekosistemske storitve, da se ohranja vitalno in obdelano podeželje. Vsa ta pričakovanja so sicer upravičena, vendar se je treba zavedati, da kmetijstvo ob vseh novih okoljskih zahtevah in zahtevah potrošnikov po zdravi, lokalno pridelani hrani ni donosna gospodarska panoga. Zato mora država nujno podpreti nova investicijska vlaganja, ki bodo omogočila kmetom, da bodo lahko še naprej  izpolnjevali funkcijo okoljskega in prehranskega upravljavca po meri pričakovanja sodobne družbe in ob tem ohranili interes za kmetovanje. Ne pozabimo, da je naloga kmetov poleg zagotavljanja prehranske varnosti tudi skrb za okolje, dobrobit živali ter krepitev podeželskih območij. Prav kmetijstvo namreč omogoča obstoj in razvoj podeželja, zagotavlja njeno obdelanost in urejenost, hkrati pa še vedno skrbi tudi za socialno varnost, saj omogoča ustrezno število delovnih mest.

Delo zbornice je tako razumljivo usmerjeno k pridelavi zdrave hrane, ohranjanju zdrave zemlje in okolja. Ob tem se je treba zavedati tesne povezanosti kmeta in narave, ki sodelujeta pri pridelavi hrane ter dejstva, kako pomembno je uživanje hrane, ki je pridelana v neposredni bližini. Hrane, ki je za pot od njive ali hleva do porabnika potrebovala čas, ki se meri v urah in minutah ter ne v tednih in morskih miljah. Zavedanje tega, da gre pri tem tudi za najbolj racionalno rabo okolja v smislu okoljskih obremenitev. Najboljše je vedno tako zelo blizu, ima pa seveda svojo ceno.