Na 60. mednarodnem kmetijsko-živilskem sejmu Agra je potekala okrogla miza, na kateri so govorci razpravljali o tem, ali je za stabilno prehransko verigo ključno povezovanje kmetov ali pa je to le eden od dejavnikov, ki je ključen za to, da bi lahko vsi členi prehranske dobro delovali. Govorci so bili enotni, da je treba v to zgodbo vključiti tudi potrošnika in ga prepričati, da bo kupoval več lokalno pridelane hrane.

Ključne besede: povezovanje kmetov, cene hrane, samooskrba

So kmetje najšibkejši člen, ker so premalo povezani?

Ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Ireno Šinko je dejala, da so kmetje v prehranski verigi najšibkejši člen, in sicer zato, ker so premalo povezani. Prehranska in energetska kriza, ki smo je trenutno priča, pa potrjuje nujnost samooskrbe: »Krize nam kažejo, da če ne bomo samooskrbni oziroma vsaj do določene mere samooskrbni, se nam pišejo slabi časi in v tem delu je slovensko kmetijstvo tisto, ki je zelo pomembno, zato menim, da moramo v tem delu ukrepati.« Predsednik Zadružne zveze Slovenije Borut Florjančič se je strinjal, da se je ravno v času postcovidnih kriz treba zavedati, da morajo vsi deležniki graditi »sodobne energetske in ekološke blagovne znamke. Sicer je bomo uspeli,« je poudaril. Spomnil je na to, da je treba v novih okvirih strateškega načrta pomagati zadrugam, sicer bodo te težko sledile potrebam, ki se kažejo: » Standardi so vse zahtevnejši, vidimo, kam je šla energija, vemo, kakšna je konkurenca.«

 Ni dosti, da se povežejo samo kmetje, za to potrebujemo partnerja tudi na drugi strani

Predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije je medtem mnenja, da samo povezovanje kmetov ni edina težava prehranske verige. Veliko večji problem so nizke odkupne cene. Povezovanje je seveda nujno, vendar to ne bo rešilo vseh težav deležnikov: »Da je nepovezan kmet kriv za stanje v verigi, je daleč od resnice,« je povedal. Povezovanje pomaga, saj znižuje stroške in povečuje konkurenčnost. »Če bi v Sloveniji v zadnjih 10 letih slovenske kmetije, ki proizvajajo mleko, imele povprečno evropsko odkupno ceno, ki je rahlo višja kot slovenska, je to 18 milijonov na letni ravni. V desetih letih je to 180 milijonov, ki bi jih te kmetije lahko vložile v boljše tehnologije, v večjo konkurenčnost in bi vsi pri tem pridobili,« je dodal Žveglič. Stopnja samooskrbe se namreč ne bo zvišala, če ne bomo kmetu priznali osnove, vsaj minimalno ceno, ki bi pokrila stroške in še nekaj več, je dodal predsednik zbornice in opozoril na vlogo trgovcev: »Če bi bila slovenska trgovina na tako nizki stopnji dobičkonostnosti, kot so slovenski kmetje, bi lahko bila slovenska hrana veliko cenejša.« Janez Rebec, predsednik upravnega odbora GZS, Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pa je opozoril, da je treba situacijo oceniti po branžah in ne kar vsepovprek generalizirati. Na drugo težavo je opozoril Dr. Aleš Kuhar, agrarni ekonomist, in sicer, da je Slovenija postala divje konkurenčno polje, ki sta ga prinesla mednarodna diskonta. Posledica tega je bila, da je vsak člen v verigi naredil svoje. Lokalni in klasični trgovci so iskali svojo formulo uspeha: »Subjekti, ki so v teh sistemih, pa vedno iščejo svoj optimum. Ta optimum pa ni vedno nujno kolektivno dober,« je opozoril Kuhar.

 Vloga slovenskega potrošnika

V sklepni fazi so se govorci strinjali, da je treba najti način, kako motivirati slovenskega potrošnika, da bo kupoval predvsem lokalno pridelano hrano. Kmetijska ministrica Irena Šinko je opozorila, da se ministrstvo že leta trudi v tej smeri, predvsem z ozaveščanjem potrošnika, promocijo slovenske hrani določenimi shemami kakovosti. Največja težava pa je cene slovenske hrane, ki je nekoliko dražja kot uvožena. Želeli bi si, da bi bili potrošniki prepoznali kakovost lokalnega in bi bili pripravljeni plačati več, so sklenili govorci.